Avtogram predstavlja ustvarjalno težo osebnosti, ki stoji za njim. Njegova zaželenost je rezultat vrhunskih dosežkov na določenem področju in predstavlja spomin na točno določen trenutek, ko je nastal.
Z osebo, ki se vam je podpisala na knjigo, album, kos oblačila ali del telesa, ste bili na istem mestu. Ustavila se je in si vzela čas, da se vam podpiše, čas za vas.
Bogatejši ste za trenutek, bližino in doživetje, avtogram pa je verodostojni fizični artefakt tega doživetja, ki lahko v prihodnosti pridobi ne samo na čustveni, ampak tudi na materialni vrednosti.
Aktivno zbiranje avtogramov se ni začelo kot rezultat oboževanja znamenitih osebnosti, ampak je v prvi vrsti služilo ohranjanju in varovanju rokopisov, ki so prenašali znanje in navdihovali velike ume prihodnosti.
Eden zgodnjih zbirateljev pomembnih dokumentov in avtogramov, Plinij Starejši (živel je med letoma 23 in 79 našega štetja), je s svojo zbirko želel ohraniti pisno sled in dokaze o avtorstvu dragocenih podpisanih listin. Večina njegovih originalnih antičnih listin posledic bruhanja Vezuva žal ni “preživela”.
Nekaj stoletij kasneje je Kasiodor (488-575 našega štetja) ustanovil samostan in knjižnico ter začel vzpodbujati menihe k natančnemu prepisovanju razpadajočih starih božanskih in humanističnih rokopisov, postopek pa mu je predstavljal pomemben mehanizem prenašanja znanja skozi stoletja. Njegova knjižnica in zbirka avtogramov sta kasneje žal izginili.
Za nekaj časa pa je izginil tudi zbirateljski impulz, a ga je renesansa ponovno obudila in lov na podpisane rokopise je za nekatere postal pravo kulturno poslanstvo — začenši s strastnim raziskovalcem samostanskih knjižnic, pesnikom in filozofom Francescom Petrarco, ki je z ljubeznijo do klasičnih rokopisov kasneje okužil tudi sodobnika in prijatelja Giovannija Boccaccia.
Razlog za zbiranje avtogramov postane vzpostavitev stika s pomembnimi ustvarjalnimi ljudmi.
Seveda se človek pri vsaki dejavnosti sčasoma vpraša: “Koliko je to vredno?” Zbirke avtogramov nehajo biti nekaj, kar se samo ohranja — postanejo dobičkonosen predmet prodaje.
Že na začetku smo omenili materialno vrednost avtogramov in z njimi, če gre za res znane in pomembne osebnosti, dejansko lahko super zaslužiš: Applova vizitka s podpisom Steva Jobsa iz leta 1983 je bila na primer na eni izmed dražb prodana za 181.183 $, izvod knjige Harry Potter in kamen modrosti iz leta 1997 s podpisom J. K. Rowling pa je dosegel ceno 125.000 £.
Za prvega preprodajalca s podpisanimi rokopisi velja angleški knjigotržec Thomas Thorpe, ki je v 30. letih devetnajstega stoletja v ta namen celo izdal pravi katalog in avtograme iz zasebnih predalov in znanstvenih omrežij preselil na tržišče: zbirateljstvo tako doživi razcvet.
V zgodnjem 19. stoletju je zbirateljstvo avtogramov tudi v Združenih državah dobilo krila. Zbiralec William B. Sprague je dobil dostop do korespondence družine Washington. V zameno za originale pisem, ki jih je zbral, jim je moral zagotoviti njihove kopije.
Če so avtogrami, ki so se zbirali prej, pripadali znamenitim osebnostim iz preteklosti, so na veljavi pridobili podpisi sodobnih nacionalnih pomembnežev (na primer literata James Fenimore Cooper in Washington Irving), ki so v danem trenutku pustili sled — s svojim delom in s svojim lastnoročnim podpisom. Na neki analogni način so se pravzaprav “avtenticirali”.
Ko torej v rokah držite kos papirja, knjigo, ploščo, plakat ali kateri koli artefakt, ki ga je oseba, ki jo občudujete, ustvarila in vam ga podpisala, je to dokaz istovetnosti (običajno z visoko dodano vrednostjo).
In podobno nalogo imajo danes pri digitalni papirologiji elektronski podpisi: identiteti podati verodostojnost. Če je cena avtograma odvisna od dosežkov podpisnika ali od tega, koliko nam podpisnik pomeni, pa je vrednost e-podpisa na dokumentu odvisna predvsem od cene sklenjenega dogovora.
Razmišljate o implementaciji elektronskega podpisovanja v svoje poslovne procese? Zagotovite si brezplačni 30-dnevni preizkus ali rezervirajte demo .
Kontaktirajte prodajo
