Čeprav živimo v času, ko lahko pogodbe podpišemo v manj kot minuti, kupujemo različne stvari prek telefona in cele stavke zamenjujemo s sličicami, ki izražajo čustva, razpoloženje in zanimanje v elektronski komunikaciji (preprosto povzeto po Fran.si za emodžije ali čustvenčke), najbolj človeška oblika izražanja ne izgublja vrednosti, ampak jo kvečjemu še pridobiva.
Kaligrafija , oblika lepopisa na papirju, ni izginila, ne izginja in nikoli ne bo izginila. Pri kaligrafiji ne gre za hitrost in učinkovitost. Gre za prisotnost v trenutku in lepoto, ki se ju preprosto ne da digitalizirati.
Seveda lahko rokopise simuliramo, kupimo fonte, ki posnemajo črke, zrisane na roko. Digitalno lahko tudi poustvarimo prepričljive čačke.
Ritem, pritisk, drobne odločitve na vsakem milimetru … Poteza je kje neodločna, debelejša zaradi večjega pritiska, črnilo se na različnih materialih različno obnaša, mogoče kakšna črka ni popolna, ampak nekdo jo je ustvaril.
Vse te mininepopolnosti ne predstavljajo napak. So prstni odtisi. Emodžiji pa prstnih odtisov nimajo.
Kaligrafija je povsod
Najdemo jo v samih začetkih razvoja človeške pisave — ko neha biti zgolj sredstvo za izmenjavo informacij, jo lahko občudujemo kot umetniško zvrst, ki ima lastno identiteto, moč in lepoto.
Ločimo tri sklope pisav:
Kitajska kaligrafija se je od prvih zapisov na orakeljskih kosteh med letoma 1400 in 1100 pr. n. št. počasi razvila v eno največjih in najpomembnejših oblik umetnosti, ki presega funkcijo dekoracije. Čez Korejo je okoli 6. ali 7. stoletja kitajsko pisanje skupaj z budizmom prispelo na Japonsko, kjer so kmalu razvili svoj slog.
V Evropi (zgodnje merilo za uporabo rimske kapitale je Trajanov steber z napisom iz leta 113) pa je razcvet doživela zaradi “pisarske” kulture — v različnih verskih, sodnih in upravnih zapisih so s pomočjo lepe pisave področne avtoritete dosegale jasnost in doslednost sporočil.
Tako vzhodnoazijska kot zahodna civilizacija pa sta sledili še enemu cilju: zapisovanju najpomembneših idej v ustrezno lepi obliki.
Kitajska in japonska tradicija gradita na čopiču, ki vsaki potezi daje mehkobo, prožnost in ekspresivnost. Pritisk in hitrost črtam vdihujeta življenje, na sporočilo pa pomembno vpliva tudi gostota črnila.
Kaligrafija v Evropi se skozi zgodovino zanaša na “trda” pisala, peresa in konice s širokim robom, ki videz pisave dosegajo glede na kot, ritem ter kontrast med debelimi in tankimi deli črk.
V kitajski in japonski kaligrafiji je vsak znak samostojna vizualna enota, ki se bere in gleda — kitajski slovarji poznajo okoli 47.035 znakov (redno uporabljajo od 3500 do 7000 znakov), medtem ko Japonci uporabljajo 2.136 pismenk.
Pri evropski kaligrafiji pa so črke modularne (slovenščina jih pozna 25) in lepoto dosegajo v blokih besedil, s pomočjo razmikov, ponavljanja, razmerij in teksture.
Tudi pisec ima v vzhodnoazijski kaligrafiji malo drugačno vlogo kot pri evropski: če gre pri prvi bolj za neposreden izraz uma in telesa pisca (disciplina, duh, poteza), pa je druga bolj vezana na institucije, zato sta pomembni predvsem jasnost in izraz avtoritete.
Zahodna kaligrafija je pisave stoletja razvijala za resnične potrebe — berljivost, hitrost, prestiž. Od zgodnjih zaobljenih do srednjeveških rokopisov, od masivne gotske črke do renesančne kurzive je prav vsako obdobje vplivalo na vidni jezik, ki odmeva še danes, na primer v obliki najrazličnejših potrdil, vabil, diplom in slovesnih uradnih dokumentov, na katerih so imena, priimki in dosežki lepo izpisani na roko. To so dokumenti, ki sporočajo pomembnost in imajo obredno ter trajno vrednost.
Še eno dodano vrednost ima kaligrafsko sporočilo: nedvoumno nam pove, da mu je bil posvečen čas in trud. Iz njega veje nekakšen “premium” pridih.
Bolj kot je naša komunikacija instantna in pozna manj ovir, bolj hrepenimo po rečeh, ki zahtevajo čas, tako pri njihovem nastanku kot sprejemanju.
Zato se danes znova uveljavlja proizvodnja in prodaja vinilnih plošč, zato rajši plačamo nekaj več za ročno izdelan keramični izdelek, uokvirjamo pisma in cenimo avtograme znanih osebnosti ali navadnih ljudi, ki jih imamo radi.
“In kaj ima to opraviti z elektronskim podpisovanjem?” vprašate — ima, ker čeprav ne podpisujemo iz ljubezni do papirologije, si tudi za to vzamemo čas in izrazimo točno določen namen.
V poslu mora ta namen biti jasen, preverljiv, sledljiv in pravno utemeljen. Kaligrafija je za poslovne procese v velikem obsegu nepraktična, ne zagotavlja revizijskih sledi in časovnih žigov, ne more preverjati identitete ali dosledne skladnosti. Tukaj zasijejo elektronski podpisi.
Pa saj tudi e-podpisi ne nadomeščajo človeške plati podpisovanja, ampak samo tisti nepraktični, počasni del, ki omogoča napake.
Lepopisje bo ohranilo svoj pomen še naprej kot jezik čustveno zaznamovanih trenutkov: poroke, osebna pisma, nagrade, umetnost … Človek pač potrebuje oboje, človeško toplino v odnosih in digitalno moč v poslovnih procesih.
Kontaktirajte prodajo
