S številnimi posamezniki lahko brez težav sklenete povsem veljavne osebne in poslovne dogovore zgolj s stiskom roke in pogledom v oči, dejanja za izgovorjeno besedo pa jamčita njihova odgovornost in čast.
Če se ozremo na aktualne dogodke v svetu, pa lahko hitro ugotovimo, da je mož (in, roko na srce, tudi žena), katerih beseda je nekaj vredna, vedno manj. Polna usta predvolilnih obljub in realnost po volitvah, poslovni dogovori s figo v žepu, slabo premišljene zaveze, menjava stališč ob prvi spremembi interesov …
To seveda ne pomeni, da je ideja o “možu beseda” danes postala zastarela besedna zveza. Pomeni le, da je zaupanje vedno redkejše in zato toliko dragocenejše.
Dosledno spoštovanje dogovorov je že v antičnem Rimu veljalo za temelj človeških odnosov: boginja Fides je kot utelešenje idealov zaupanja, dobre vere in poštenja skrbela za moralno integriteto starih Rimljanov in spoštovanje vsega, za kar so se bili dogovorili.
Fides ni bila samo nekakšen abstrakten ideal, ampak sila, ki je urejala odnose med posamezniki, državami in celo bogovi. Rimljani so verjeli, da brez fides ni mogoče zgraditi nič trajnega — niti posla niti zavezništva, kaj šele države. Iz tega izvira tudi latinsko načelo pacta sunt servanda (slovensko: dogovore je treba spoštovati), ki še danes predstavlja eno temeljnih načel mednarodnega prava.
Dana beseda je tudi v širšem kulturnem smislu sveta stvar. Ne gre zgolj za izjavo, ampak za (za)obljubo z izjemno moralno težo. Lahko je, kot je opisana v Britannici, prostovoljna, a sveta obveza ali pa jo dodatno utrdimo s prisego . V vsakem primeru s prelomom ene ali druge postavimo lastno integriteto pod vprašaj.
V tesno povezanih skupnostih, na primer cehovskih, trgovskih in plemenskih skupnostih, je bila ta škoda pogosto hujša od vsake pravne sankcije. Izguba ugleda je lahko pomenila izključitev iz skupnosti, brez katere so se posamezniku krepko zmanjšale možnosti poslovanja, njegovega mesta v družbi in celo preživetja.
Mož beseda je človek, ki drži obljubo tudi takrat, ko ga “nihče ne gleda” in tako v Britannici (v slovarskem delu) najdemo še besedno zvezo gospodov dogovor (gentleman's agreement), ki temelji na zaupanju in ne potrebuje prav nobene pravne prisile na papirju. Ugled pomeni valuto in kadar besedo prelomiš, utrpiš določeno družbeno škodo.
Zanimiv tak primer so gospodovi dogovori na Wall Streetu v 19. in zgodnjem 20. stoletju, ko so se finančne hiše dogovarjale o obrestnih merah, pogojih posojil in razdelitvi strank brez ene same podpisane pogodbe. Sistem je deloval brezhibno, dokler so bile deležniki del tesno povezane mreže. Ko se je trg razširil in se je v igro vključilo več novih, neznanih akterjev, se je nenapisani kodeks hitro začel rušiti. Vmes so morali poseči regulatorji in neformalne dogovore so nadomestila zapisana pravila.
Podoben princip zaupanja je stoletja veljal tudi med sredozemskimi trgovci. Beneški in genovski trgovci so pogosto velike posle sklepali kar na podlagi ustnih dogovorov, saj so vedeli, da bi izguba ugleda pomenila konec njihove trgovske kariere: beseda trgovca je bila v pristaniščih enako, če ne še bolj, pomembna kot njegovo blago.
Tudi v fevdalni Evropi je bila prisega temelj političnega sistema. Vazal je svojemu fevdalcu prisegel lojalnost, ta pa mu je v zameno zagotavljal zaščito in zemljo. Sistem je deloval predvsem zato, ker so prisego razumeli kot moralno in versko obvezo, ne zgolj kot politični dogovor.
Človek pogosto ravna preračunljivo in koristoljubno, zato v zgodovini ne glede na vse beležimo številne primere prelomljenih obljub, tudi takih, ki so zapisane na papirju. Eden takih primerov je Magna Carta iz leta 1215, ki jo je pod pritiskom 40 upornih baronov moral podpisati kralj Janez, da bi se izognili državljanski vojni. Obljubo je po desetih tednih “prelomil” (torej razveljavil dokument) papež Inocenc III, ki je bil na Janezovi strani in se je bal, da bi tak dogovor lahko ogrozil kraljevo avtoriteto ter posledično tudi cerkveno oblast. Vseeno je Magna Carta po Janezovi smrti preživela in danes velja za enega najpomembnejših pravnih dokumentov v zgodovini demokracije, njegovi temeljni načeli — pravica do poštenega sojenja in dostop do pravice — pa sta kasneje neposredno vplivali tudi na ameriško listino o pravicah in peti amandma k ustavi.
Rdeča nit vseh dokumentov je osnovna človeška potreba po formalizaciji dogovorov, vzpostavljanju zaupanja in zagotavljanju pravičnosti, kar vse do danes ostaja temelj pravnih sistemov.
Je torej izrečena beseda dovolj? Kadar gre za osebne dogovore — da. Pri poslovnih odnosih pa žal neke prave romantike ni.
Ustne pogodbe so načeloma lahko pravno veljavne, a pri določenih vrstah dogovorov zakon enostavno zahteva pisno obliko: pogodba o zaposlitvi, kupoprodajna pogodba za nepremičnino, darilna pogodba, gradbena pogodba, licenčna pogodba, pogodba o prodaji na obroke …
Za nekatere druge pogodbe pa se zahteva celo notarski zapis, takšna je na primer pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža, pogodba o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema ali o dosmrtnem preživljanju, sporazum o odpovedi dedovanju, izročilna pogodba …
Najstarejše znane pisne pogodbe v zgodovini so nastale še v “predpapirnih” časih. Sumerske glinene tablice iz Mezopotamije , stare od 4.500 do 5.000 let, so beležile prodaje, posojila in najeme — nekatere so celo zapečatili v glinene "ovojnice", da bi preprečili ponarejanje. Ker so pismeni bili le redki, vsi pa so razumeli, da resen dogovor potrebuje predmetno obliko in zaščito pred posegi, so se pogodbe pogosto prebrale pred pričami in zaznamovale s pečati, ki so dokazovali njihovo pristnost.
Babilonci po drugi strani niso ostali pri tablicah. Hamurabijev zakonik iz leta 1754 pr. n. št. je bil vklesan na več kot dva metra visok steber iz črnega bazalta in javno razstavljen v templjih po vsem babilonskem cesarstvu. Zakonik je urejal skoraj polovico vseh pogosto sklenjenih pogodb: plačila za storitve, pogoje transakcij, odgovornost za škodo. Javno pa je bil razstavljen zato, da se nihče ne bi mogel izgovoriti na nevednost. Napis na stebru je izrecno navajal, da je namen zakona, da močni ne zatirajo šibkih. Zakonik je za roparja, ki bi ga prejeli, na primer predvideval smrtno kazen. Zdravniku, ki je z bronastim nožem poškodoval bolnika in povzročil njegovo smrt, so za kazen odrezali roko.
Kadeški sporazum , s katerim sta Stari Egipt in Hetitsko kraljestvo leta 1259 pr. n. št. nameravala končati dvestoletno vojno, pa je eden najstarejših ohranjenih mirovnih sporazumov. Ohranjena sta “izvoda” obeh strani: egipčanska različica je bila v hieroglifih vklesana na zidove dveh templjev faraona Ramzesa II. v Tebah, hetitsko na žganih tablicah iz gline pa so odkrili v arhivih kraljeve palače v hetitski prestolnici Hatuša (današnja Turčija). Sporazum pa podobno kot zgoraj omenjena Magna Carta žal ni obrodil sadov, saj so sovražnosti med Egiptom in Hetiti trajale še leta po podpisu — beseda bi bila zdavnaj pozabljena, dokument pa je preživel tisočletja (kopija visi danes v sedežu OZN).
Posebej zanimiv je primer staroegipčanskih zakonskih pogodb na papirusu, ki so jih pisali že v času Novega egipčanskega kraljestva okrog leta 1450 pr. n. št. Te pogodbe so natančno opredeljevale premoženje, ki ga je vsaka stran prinesla v zakon, in pravice žene v primeru razveze ali smrti moža. Pogodbo je v skladu z egipčanskim pravom praviloma hranila žena, ne mož: presenetljivo napreden pristop k zaščiti pogodbenih pravic celo po današnjih merilih.
V srednjeveški Evropi so zaradi množične nepismenosti pogodbe pogosto potrjevali z voskastimi pečati, družinskimi grbi ali posebnimi simboli. Angleški kralji so uporabljali “Great Seal”, velik državni pečat, brez katerega dokument ni imel pravne veljave.
Na Kitajskem so pogodbe stoletja potrjevali z osebnimi žigi iz žada ali lesa. Ti pečati so bili tako pomembni, da je njihova izguba lahko pomenila dobesedno izgubo identitete ali premoženja.
Nujnost, da se dogovor zapiše in obojestransko podpiše, ne izhaja iz predpostavke, da nekdo laže, ampak iz dejstva, da se ena ali druga stran lahko kasneje dogovora povsem drugače spominjata, da se lahko spremenijo okoliščine, v katerih je dogovor potekal, da se razhajajo interpretacije vsebine dogovora in podobno.
S pomembnostjo dogovora raste tudi tveganje in kadar je v igri (velik) denar, odgovornost, roki in skladnost z zakonodajo, enostavno ni dovolj, da rečemo “saj smo se razumeli”.
Beseda sama po sebi ne pušča dovolj oprijemljive dokazne sledi. Zato je papir postal toliko trdnejši temelj dane besede, da obe strani na njem potrjujeta voljo do spoštovanja zaveze, “birokratski obred” pa obljubi daje obliko, časovni okvir, identiteto in dokazno vrednost. Sodišče ne more presojati na podlagi tega, kar je nekdo mislil, ampak kar je bilo dejansko zapisano na papirju.
Ker se svet vrti vedno hitreje, je tudi papir (ki je skozi leta, kot smo videli, zamenjal številne različne materiale), slej kot prej tudi sam moral postati predmet zamenjave: čas je denar, papir pa je v času globalnega sodelovanja preprosto prepočasen in preveč omejujoč. Dlje ko čakamo, da se nam podpisan dogovor vrne, kasneje bomo izpeljali posel in toliko pozneje zanj izstavili račun.
Za držanje dogovorov, ki so plod danih besed danes, na koncu poskrbi elektronski podpis , za njegov pravni učinek pa storitev e-podpisovanja in stroga regulativa z Uredbo eIDAS na čelu.
Dogovori se sklepajo hitreje in predvsem — držijo. Elektronski podpis je sodobna nadgradnja besede in časti obeh strani.
Obljuba je obljuba, s tem da danes za sabo pušča jasno revizijsko sled in časovni žig. Beseda tako ne izginja, ampak dobiva obliko, ustrezno času, v katerem možje besede poslujemo. Fides bi bila zato danes verjetno zelo zadovoljna.
Kontaktirajte prodajo
