"Podpiši se" je stavek, ki ga pogosto slišimo, kadar pošiljamo skupinske čestitke za praznik ali pozdrave s potovanja. In ko nekdo omeni podpis, se nam pred očmi zagotovo najprej prikaže podoba na roko napisanega imena in priimka posameznika, pri čemer ima vsakdo med nami čisto svoj specifični podpis.
Z lastnoročnim podpisom dodamo sporočilu osebni pečat, se uradno strinjamo z določenim dogovorom ali potrdimo določen dogodek. Danes ima skoraj enako veljavo s sodobnimi tehnologijami podprt elektronski (oziroma digitalni) podpis - kako pa so zadevi stregli pred davnimi, davnimi časi?
To je zgodba o človeštvu, ustvarjalnosti in napredku civilizacijskih norm in tehnologij, od starodavnih žganih kosov blata pa vse do sodobnih elektronskih dokumentov.
Na samem začetku se človek ni veliko pregovarjal, ampak je svoje bolj kot ne vedno dosegel z uporabo argumenta moči. Potem je opica počasi odložila gorjačo, argument je prevladal nad močjo in ljudje so se začeli dogovarjati.
Za sklenitev medsebojnih dogovorov je pri prvih civilizacijah za potrditev identitete oseb, ki sklepajo dogovor, bilo pomembno samo dejstvo, da je nekdo bil fizično prisoten in da so njegovo prisotnost potrdili drugi prisotni.
Stari Egipčani in Sumerci so v svoje "dokumente" že vključevali podobe, s katerimi so podajali določene pomene. Prav Sumerci pa so prvi, ki so s pomočjo podob (in tudi besed) potrjevali istovetnost, o čemer priča glinena tablica iz leta 3100 pred našim štetjem. Tablica navaja seznam 41 takrat znanih poklicev, na zadnji strani pa je zapisano ime
Gar Ama
, ki dejansko velja za prvi lastnoročni podpis v zgodovini človeštva.
Velik tehnološki skok predstavlja pečat, odtisnjen na vročem vosku, ki je v srednjem veku potrjeval, da za njim stoji premožen pomembnež. Lastnik ga je seveda ljubosumno čuval, saj z njim ni izkazoval samo istovetnosti, ampak tudi svojo čast.
V obdobju renesanse je lastnoročno podpisovanje doživelo velikanski razmah, seveda med tistimi v višjem družbenem razredu, ki so znali pisati - ti so v oblikovanje izjemno dodelanega edinstvenega lastnoročnega podpisa vlagali še posebej veliko truda, podpisovali pa so praktično vse papirje, od osebnih pisem do uradnih sporazumov.
V 17. stoletju lastnoročni podpis pridobi tudi pravne posledice, dejanje podpisa pa predstavlja strinjanje, odobritev ali obljubo. Edinstveni videz osebnega podpisa pomeni dokaz identitete in namena.
Industrijska revolucija je z avtomatizacijo proizvodnih procesov dala velik pospešek poslovanju, s tem pa tudi komuniciranju. Žigi, pisalni stroji in natisnjeni obrazci omogočijo hitrejšo pripravo in upravljanje dokumentov, za avtentikacijo pa je še vedno najpomembnejši lastnoročni podpis - ta na dokumentih dobi svoj standardizirano dodeljeni prostor, ponavadi označen s črto.
V 80. letih prejšnjega stoletja je nastopila digitalna revolucija. Z razvojem računalništva in (nekoliko kasneje) interneta, so se dokumenti začeli seliti s papirja v piksle, ta prehod pa je pomenil, da bo treba odgovoriti na vprašanje, kako v digitalnem okolju podpisati dokumente.
Tudi Evropa ne zaostaja. Leta 1999 sprejme najprej Direktivo nato pa leta 2014 uredbo
eIDAS
(electronic IDentification, Authentication and trust Services), ki bdi nad zakonsko skladnostjo ponudnikov storitev zaupanja, kamor sodi tudi elektronski podpis, in je močnejša od Direktive, saj velja za vse članice povsem enako.
Do današnjega dne so domača in svetovna visokotehnološka podjetja razvila številne platforme, ki omogočajo
zakonsko skladno podpisovanje na daljavo
(kjer koli, kadar koli) ali lastnoročno podpisovanje na prodajnem mestu.
Od tu naprej je edina meja domišljija. Prepoznavanje prstnih odtisov in obrazov nam nudijo nove ravni varnosti in personalizacije. Sistemi, ki analizirajo edinstvene biološke značilnosti posameznika, nudijo podpisovanje, kjer o avtentičnosti skorajda ni dvoma.
Osebni podpis v kakršni koli obliki že, od glinene ploščice do napredne sofisticirane tehnološke rešitve, ima v zgodovini človeštva eno samo poslanstvo: prepoznati in priznati prisotnost posameznika na nekem (poslovnem) dogodku, pri tem pa upoštevati in uporabiti spreminjajoče družbene in tehnološke okoliščine.
Z elektronskim podpisom smo resnično dosegli višjo stopnjo udobja in ga danes uporabljamo praktično povsod, ko na primer podpisujemo zavarovalne police ali naloge za finančne transakcije, sklepamo različne pogodbe ... Zato je to tudi zgodba o človeškem napredku, ustvarjalnosti in prilagajanju v svetu komunikacij in dokumentiranja, o omogočanju nemogočega.
