Pa saj tudi še pisati ni znal nihče, kaj šele, da bi se podpisal. Je pa obstajal zelo zanesljiv način, kako pustiti trajen zapis. Na koži. Pred več kot 5000 leti.
Ne verjamete? Pa se oglasite v Južnotirolskem arheološkem muzeju v Bolzanu, kjer “stanuje” možakar iz bakrene dobe po imenu Ötzi .
Pred toliko leti se je namreč sprehodil čez Ötztalske Alpe in na ledeniku žalostno končal, verjetno nasilne smrti.
Našli so ga leta 1991 — zasluge si lasti več turistov, tudi slovenka Magdalena Mohar Jarc , ki se ji je vdrl sneg pod nogami, zdrsnila “sem v večmetrsko razpoko. Seveda sem se ob nepričakovanem padcu silno prestrašila. Še v smrtni grozi sem, medtem ko sem se pobirala, v ledu zagledala truplo.”
Najprej so menili, da gre za novodobno truplo, ga grobo izklesali iz ledu in odpeljali v mrtvašnico v Innsbrucku. Tam pa so ugotovili Ötzijevo dejansko starost.
Ötzi je bil dobro opremljen s tatuji: kar 61 jih je imel posejanih po telesu, večinoma črt in križcev v bližini prsnega koša in ledvenega predela hrbtenice, na zapestjih, kolenih, mečih in gležnjih, pri tem pa je verjetno šlo za terapevtski namen lajšanja bolečin.
Ti tatuji niso bili narejeni s pomočjo igle, ampak s tankimi zarezami, v katere so vtrli zmleto oglje.
Pa vendar, nekdo je sprejel odločitev in jo zaznamoval, zapis pa je preživel pet tisočletij. Ni slabo za tehnologijo brez strežnika v oblaku, ne?
Če primerjamo tetoviranje z e-podpisovanjem, lahko srečamo kar nekaj vzporednic: gre za potrjevanje identitete. Pa tudi pripadnosti, statusa …
Raziskovalci so na dveh egipčanskih mumijah , starih 5000 let, našli najstarejše figurativne tatuje na svetu, in sicer ilustracije divjega bika in berbersko ovco na nadlakti moške mumije ter motive v obliki črke S na nadlakti in rami ženske mumije.
V Polineziji, Mikroneziji in delih Malezije so pigment v kožo vtirali s tapkanjem po orodju podobnemu miniaturim grabljam, s pomočjo tatujev pa so pripovedovali življenjsko zgodbo posameznika, njegovo poreklo, dosežke, status v družbi … Dejansko beseda “tatu” izvira s Tahitija in jo je zaznal že James Cook med ekspedicijo leta 1769.
Po drugi strani je pri japonskih ribičih in rokodelcih tetovaža pomenila sredstvo identifikacije v primeru morebitne nesreče na morju.
Stari Rimljani pa so vojake in sužnje tetovirali na silo, ne za okras, ampak kot dokaz lastništva .
V nekaterih primerih se tetoviranje lahko dvigne na nivo korporativne identitete — z vizualnimi elementi, obstojnejšimi od logotipa na vizitki.
Japonska “mafija” Yakuza je razvila enega najprepoznavnejših vizualnih sistemov na svetu, tradicionalno japonsko tehniko tetoviranja irezumi. Tatuji pokrivajo velike površine telesa, prav tako ne kot okras, ampak kot neposredno sporočilo o tem, kdo je lastnik tatuja, njegovi pripadnosti in ponosu, saj tatujev tako velikega formata ne moreš skriti.
Vsak motiv ima točno določen pomen, vsaka barva svojo vlogo: praktično bolj dodelan brending od marsikaterega podjetja.
Ima pa fascinacija z irezumijem bizaren podaljšek : japonski zdravnik Fukushi Masaichi (1878–1956) je postal znan po tem, da je s soglasjem pokojnih zbiral in konzerviral tetovirana “kožna oblačila” članov yakuze. V njih je videl izjemno umetniško in kulturno dediščino, ki jo je bilo treba ohraniti.
V svoji zbirki je imel kar 2000 primerkov kož, od katerih je bila večina uničena med bombardiranjem med drugo svetovno vojno, 105 pa jih je še ohranjenih in shranjenih v Medicinskem muzeju Tokijske univerze (javnosti niso dostopni). Fukushijeva zbirka je morda tudi dober primer arhiviranja.
Danes se ne tetoviramo, da bi dokazali pripadnost plemenu, cehu ali kriminalnemu združenju. S tatuji izražamo osebno stališče, svetovni nazor ali pa preizkušamo, kako daleč si upamo iti z lastno kožo. Gre za izražanje avtonomije: sam se odločam, kaj bom nosil na koži in kaj bo o meni povedal ta zapis.
Raziskave o stopnji razširjenosti ljudi s tatuji kažejo, da na tem področju prednjači Italija (48 %), sledijo pa ji Švedska (47 %), Združene države Amerike (okoli 46 %) in Avstralija (43 %).
Tetoviranje je vse bolj priljubljeno med mlajšimi generacijami, svetovni trg tetovaž pa doživlja veliko povpraševanje, saj se je število zahtev za tetovaže s tankimi linijami med letoma 2023 in 2026 povečalo za več kot 35 %. Narašča tudi povpraševanje po začasnih tatujih.
Osebna odločitev torej, ki pušča trajen in preverljiv pečat.
Ko je tatu enkrat na koži, je to posameznikov podpis, izjava, osebna odločitev, ki pusti trajen (in preverljiv) pečat.
Lahko ga pokrijete s kosom obleke ali z dodatnimi tetovažami prekrijete, ne morete pa ga izbrisati. Nosi informacijo o tem, kdaj je bil izdelan, kdo je njegov avtor in kdo ga nosi.
S tatujem seveda ne boste podpisali pogodbe, lahko pa mogoče kdo reče, da jo je podpisal “tisti s tatujem”, s čimer ste se še dodatno avtenticirali.
Brez igle in črnila, predvsem pa brez papirja, lahko pogodbe podpisujete s pomočjo storitve e-podpisovanja BetrSign — pred začetkom resne uporabe lahko storitev 30 dni brezplačno preizkušate ali rezervirate osebno predstavitev v živo.
Kontaktirajte prodajo
